Mreža RUK na festivalu ARTERIJA

Mreža RUK na festivalu ARTERIJA
9.–11. 9. 2022
Muzej-Museo Lapidarium, Novigrad-Cittanova

Med 9. in 11. septembrom 2022 se bo na 13. mednarodnem festivalu vizualnih umetnosti ARTERIJA v Novigradu s kuriranim programom Daj jutri priložnosti (Give Tomorrow a Chance) predstavila tudi Mreža RUK. Na ogled bodo produkcije in sodelovanja RUK laboratorijev KIBLA2LAB, HEKA in DDTlab. Kurator programa je Peter Tomaž Dobrila.

PLAKAT (PDF)

Več o festivalu: http://www.muzej-lapidarium.hr/upcoming/

Resnično, navidezno, iluzorno

Človek je živo bitje, je del narave kot vse ostalo, najsi bodi žival ali rastlina, zemlja, voda, zrak, ogenj ali kamen. Tako so tudi slika, kip, računalnik in glasba, uprizoritev, ples kot t. i. nesnovni (nematerialni) mediji pripovedi življenja, polni simbolnih pomenov, sprejemanja zunanjega in dojemanja notranjega. Odnosi v njih, med njimi in z nami odpirajo dialoške prostore, ki skozi izrazite, samosvoje in lastne poetike, sami, individualno, znotraj lastnih kompozicij in notranjih struktur postavljajo vprašanja in nemara tudi prikažejo odgovore.

V skupnih interakcijah na izbranih zunanjih, naravnih lokacijah, parkih in urbanih prostorih, ulicah, trgih ter v notranjih prostorih galerij in muzeja izbrane umetnice in umetniki vzpostavljajo edinstven medij, ki nam razpira polje naših interpretacij, omogoča sprehod med umetniškimi deli kot po pamtiveku individualnega zavednega in kolektivnega zavednega. Umetnost z zavestjo nas naslavlja, prebuja v samosvoje svetove, sestavljene v kalejdoskopih naših teles v najširšem pomenu besede. Podobe sveta, podobe prednikov in prispodobe zanamcev, Podobe iz sanj z Gospodom Stotnikom (avtor Ivan Cankar, 1917) na čelu so četa, ki ne koraka, ampak pluje.

Z našo 4,54 milijard let staro ladjo Zemlja plujemo po Vesolju oziroma Vsesolju, 13,8 milijard let starem in s premerom 92 milijard svetlobnih let (1 svetlobno leto je 9,5 bilijonov – 9,5 x 10¹² kilometrov) in delujemo, kot da se v vseh teh letih, odkar so se anatomsko moderni ljudje pojavili pred približno 300.000 leti v Afriki, nismo veliko naučili. Vprašamo se lahko, kaj sploh znamo in kaj dejansko vemo. Znanje in vedenje nista istovetna.

Denimo, znamo uporabljati računalnik, a kaj vemo o njem. Ali vemo, da umetnost obstaja, a kaj znamo o njej. In kako umetnost zaznavamo – primarno s čutili, kot vse ostalo, nakar nadaljuje pot po receptorjih do vedenja in znanja, skozi čustva in vibracije celotnega telesa, ritma srca in udarca v pleksus solaris. Resnični objekti, risba, slika, kip, fotografija, video, glasbeni instrument, instalacija, arhitektura ipd. ob naši prisotnosti postanejo medij, ki fluidno prehaja skozi zrak v nas in se eterično prelevi v kompleksno zaznavo. Prav 'kompleksnost zaznave' pa je ključna v odnosu do umetnosti in njeni percepciji.

V času, ko na svetu živi 7,93 milijarde ljudi, od tega 4,52 milijarde (57%) v mestih, nas 5 milijard (63%) uporablja internet, 5,32 milijarde (67%) mobilne telefone, 4,65 milijarde (58,7%) pa vas je na družabnih omrežjih, se resničnosti prepletajo. Politična in korporativna in še kakšna oblast pod krinko svobode izvaja (popoln) nadzor nad ljudmi in družbo z različnimi sredstvi in v številnih oblikah. Ekonomskim, pravniškim, znanstvenim, tehnološkim, psihološkim represivnim aparatom sta se v zadnjih letih, s pandemijo in vojnami vse bolj očitno pridružila še zdravsteni in medijski.

Resnična, analogna resničnost – tavtologija, ki morda sploh ne obstaja več – postaja digitalna, navidezna resničnost (Virtual Reality), ki pa obstaja samo kot definicija, saj je fizikalno ne moremo definirati, lahko pa 'digitalno' in 'navidezno' definiramo tehnološko z vsemi podmenami, razširjene (Augmented), mešane (Mixed), potopitvene (Immersive), podaljšane (Extended) in še kakšne resničnosti. Resničnosti so kot kemijske spojine, katerih elementi so komplementarni ne samo v krožnicah, spiralah in privlačnostih, ampak tudi v neprivlačnostih in odbojnostih, ki tvorijo notranje napetosti razstavljenih umetniških del, nastalih iz različnih izhodišč in spretnosti ter znanj in vedenj.

Umetnost se materializira skozi procese in postopke, misli in zamisli se postavljajo in sestavljajo, predstave postanejo resničnost, delovanje se udejanja v mediju, ki nam je blizu, je enako naš kot (samo)svoj. Uresničuje in konkretizira se v najširšem pomenu besede skozi razne snovne (materialne) medije do računalnika kot platforme, zlasti komunikacijskega in ustvarjalnega orodja, ki lahko odkriva sledi od pradavnine do tukaj in zdaj, reanimira dogodke in jih podaja v avtonomnih in avtohtonih, lastno definiranih stanjih. Umetnost kot konkretizacija abstrakcije, od ideje do stvaritve, je v bistvu pot spreminjaja resničnosti, svojevrstna simulacija stvarnega: od zaznave in misli do umetnine. Umetnost je enako arhaična in arhetipska kot futuristična in vizionarska. Še najbolj pa je sedanja. Medtem kot preteklost teče in prihodnost hodi, sedanjost sedi.

Daj jutri priložnost in dajmo, poskusimo živeti ne z danes na jutri, ampak za jutri. Imeti, nadaljevati in vzpostavljati odnose. Med nami, s svetom, z vsesoljem. Z naravo, s tehnologijo, s povezavami in razmisleki. Vsaka povezava se lahko pretrga, kot se tudi tehnika pokvari, kot se narava 'obrne proti nam'. Proti sebi? Humanizacija narave? Poskusimo prej raje s humanizacijo tehnologije kot našega podaljška, ki v fizikalnih zakonih in matematičnih enačbah izhaja iz naravnih zakonov. Sodelujmo med seboj, sodelujmo z naravo, ustvarjajmo z naravo. Zajemimo vodo v dlani in povabimo na izlet ...

»Na začetku je bila samo voda mrtva voda, jalovo morjé. Ko pa je prekel čas in čas in čas, se je napletlo tako, da je morje postalo mati. Rodilo je otroka! Je že res, bil je majhen in nebogljen ta otročaj, ampak vendarle, bil je živ! Zatorej mu je mama Morje namenila prelepo ime: Življenje. Potlej pa je mama Morje pestovala in pestovala tega svojega otročaja, pestovala ga je in ujčkala v mehki zibki svoje srčne krvi. Otroče Življenje pa je raslo in raslo. Ko pa je doraslo, se je postavilo na svoje noge. Saj otroci vsi takisto storijo. Postavilo se je Življenje na svoje noge in na kopno namerilo korak. Kdo ve, zakaj ga je neznana sla gnala z mehkih steza morskih tokov na te trde, kamnate poti. Kdo ve, zakaj! Ko pa je prišel čas ločitve in je Življenje od svojega mokrega doma jemalo slovo, mu je mama Morje dala za popotno brašno kapljico slane vode, kanček svoje srčne krvi. Odtlej imamo solzo v očeh. Naj vas ne bo sram solze, kadar jo stiska zahteva zase! Solza je naše popotno brašno zdavnaj, zdavnaj nekoč nam jo je dala na pot naša prva mati, mama Morje.« (Frane Milčinski – Ježek: Mama morje, 1972)

https://www.youtube.com/watch?v=3Cycw3zLUy8

- Peter Tomaž Dobrila