Umetniški sejem Nesvrstani 8

Umetniški sejem Nesvrstani 8
27.–29. 6. 2025
Nesvrstani 8 – butični umetniški sejem
Lauba – hiša za ljudi in umetnost, Prilaz baruna Filipovića 23a, Zagreb

V petek, 27. junija 2025, vas od 14. ure dalje vabimo v Hišo za ljudi in umetnost Lauba v Zagrebu na Hrvaškem, kjer se bo odprla 8. izdaja butičnega umetniškega sejma Nesvrstani (Neuvrščeni). V paviljonu KID KIBLA se bodo predstavili Lara Jeranko Marconi, Enej Gala, Vladimir Leben in Marko Jakše.

Trenutki večnosti

Če ima prostor-čas obliko, je medij. Saj medij je oblika in tudi sredstvo. Je prostorsko-časovno določen ’okvir’ komunikacije. Kot je komunikacija sredstvo mediju, ki si znotraj njega postavi obliko. In ustvari podobo. Hkrati lahko dodamo, da se v tem medsebojno povezanem in odvisnem, interaktivnem odnosu oblika komunikacije prilagaja mediju, ki ima vsak svoja pravila in omejitve. Meje. Bodisi kvantitativne bodisi kvalitativne bodisi vsebinske. Zapovedi. In seveda ’tehnične’ oziroma metjejske zmožnosti.

Zato umetnost obstaja, ko je zmožna presegati te parametre običajnosti, splošnega dojemanja in sprejemanja, ne pa replicirati dogmatskega, ustaljenega, državno ali korporacijsko zapovedanega izrazja in njegovih ekstenzij v represijo enoumja in totalitarnost militarizma, v katerem se v ogledalu družbe menjujejo Narcisi in Narcistke in se sprašujejo, kdo je najlepša v deželi tej. Ali pa na svetu. V prostor-času, ko se družbena koherenca sesuva na prafaktorje oziroma atomizira na ’svobodnega posameznika’, da bi ga in jo bolje obvladovali, se zdi, da je še malo ostalo med nami tistega, kar nas povezuje, združuje in objema.

Gotovo je umetnost ena od teh sil. Ampak sila, ki poseže čez rob, silnica ki preleti formo, da bi si jo postavila po svojih notranjih, emocionalno-intuitivnih, čustvenih in zaznavnih vzgibih. Ter po kompoziciji, ki krene venomer iz notranjosti, iz najbolj globokega in širokega pogleda in posluha, ki vodi naravnost iz srca v glavo in iz glave v srce in vabi, da bi se ji v tem duetu pridružilo še telo. Začne se ’ritualni’ ples troedinega, intimnega in osebnega, ki se spleta in prepleta ob nastajanju nečesa novega, razmišlja in skrbi, spreminja in popravlja, uredi in podobo na pogled postavi. Iskreno. Previdno. Odprto.

Umetnost se nam odpre in nas odpira. Odpira nam nas same. Naša dojemanja in naše zaznave, misli in čute. Širi in sestavlja, postavlja in zastavlja, usmerja in kaže v smer večnosti v trenutkih, ko smo v umetnosti. Ko v njej plavamo in se potapljamo vanjo. Četudi se utopimo. Ali pa samo jadramo na njenih valovih in veslamo v čolnu na njeno obalo.

V teh trenutkih večnosti smo na butični umetniški sejem Nesvrstani (Neuvrščeni), ki že osmo leto poteka v Hiši za ljudi in umetnost Lauba v Zagrebu na Hrvaškem in se bo odvijal od 27. do 29. junija 2025, povabili Laro Jeranko Marconi, Eneja Galo, Vladimirja Lebna in Marka Jakšeta. Umetnico in tri umetnike, ki vsak na svoj način poglabljajo medije, na katerih ustvarjajo, brišejo njihove meje in raziskujejo nova področja izraznih možnosti. Razni materiali, papir, platno, olje, slika, risba, skulptura in struktura v njihovih delih izžarevajo njihove notranje energije in žarijo z lučmi umetnosti, da posijejo tudi v nas in se dotaknejo globin in globočin. Kot mavrica, ki ima na koncu lonec zlata. Ko ta lonec zagori v nas, smo na pravem kraju in koncu.

Več:
https://www.nesvrstani.hr/
https://www.nesvrstani.hr/nesvrstani-8/

Biografije

Lara Jeranko Marconi (1984, Koper) je 2003 dokončala Istituto Statale d’Arte Enrico Umberto Nordio v Trstu, na smeri dekorativno slikarstvo. Istega leta je zaključila strokovni tečaj za otroško ilustracijo, promoviran s strani ENFAP Friuli Venezia Giulia (ustanova za poklicno izobraževanje). 2008 je diplomirala na Beneški Akademiji – Accademia di Belle Arti di Venezia, smer slikarstvo.

Enej Gala (1990) živi in dela med Londonom, Benetkami in Novo Gorico. Leta 2014 je bil na izmenjavi na Akademiji William De Kooning v Rotterdamu. Leta 2013 je diplomiral in leta 2015 magistriral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Benetkah. Leta 2023 je diplomiral na podiplomskem programu Royal Academy Schools v Londonu. Njegova praksa temelji na ostrem zavedanju razmišljanja skozi ustvarjanje kot poskusu dojemanja izkušnje drugačnosti. Kot sredstvo, ki razkriva svoje trike, hkrati pa protiintuitivno krepi njihovo čarobnost, se lutkarstvo uporablja kot leča za osredotočanje na materiale kot simbolne entitete, s čimer se širi njihov potencial z razkrivanjem in nadgradnjo njihovih intrinzičnih lastnosti. Ta proces postavlja pod vprašaj tradicionalne perspektive o umetnosti, obrti, instalaciji, performansu in različnih oblikah produkcije, tudi s pogostimi sodelovanji in prosto improvizacijo.

Vladimir Leben (1971) je odraščal v Sevnici, Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo ter Akademijo za likovno umetnost je obiskoval v Ljubljani. Sodeloval je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, med odmevnejše sodi projekt Galapagos. Je soustanovitelj Muzeja premoderne umetnosti. Poleg slikarstva se ukvarja tudi z animacijo in ilustracijo. Je dobitnik prve nagrade za animacijo na 10. Festivalu slovenskega filma v Portorožu leta 2007 in prejemnik priznanja Hinka Smrekarja na 10. Slovenskem bienalu ilustracije leta 2012. Leta 2014 je režiser Amir Muratović za RTV Slovenija v okviru serije Zapeljevanje pogleda posnel njegov portret. Živi in dela v Ljubljani.

Marko Jakše se je rodil leta 1959 v Ljubljani. Leta 1987 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1993 se je preselil iz mesta na deželo: živi in dela kot svobodni umetnik v zaselku Mohorje. Jakše se je v Mariboru predstavil prvič 1996, in sicer v Pekarni in Umetnostni galeriji Maribor. Dve leti pozneje je z razstavo Nojeva barka postavil »temeljni kamen« galerije KiBela. Lahko bi rekli, da je od takrat pravi »Mariborc«. Sicer nesporni ljubljenec publike in kritike je upornik »z razlogom« proti vzpostavljenim sistemom, saj meni, da siromašijo umetnost in ji odvzemajo njen osnovni postulat, svobodo.
»Nuja po prenovi je akutna, da kar žge … jaz pa sem nestrpen ko hudir! Dan je svež in bleščeč, žarki skozi lipino krošnjo bliskajo kot kristali, sonce se mi reži naravnost v nos … Oprosti, ampak to res ni dan, kakršnega bi lahko preživel v ateljeju, med zidovi!«