X-OP večer elektronsko podprtih umetniških medijev

Četrtek, 25. avgust 2011, Glavni trg 14 (pred KIT-om):
20.00: Electropera /postprodukcije: Operabil Premestitev
Irena Tomažin, Marko Košnik
21.00: Cameron Bobro, Peter Tomaž Dobrila in Ana Pečar:
Bizantinski kadilak, vokalno in elektronsko umetniško delo v nastajanju

X-OP, triletna projektna izmenjava operaterjev in producentov na področju sodobne umetnosti obsega nad dvesto petdeset umetniških in producentskih enot in je geografsko potekala (in še poteka) v Berlinu, Maçau, Novigradu, Rijeki, Zagrebu, Istanbulu, Tomarju, Abrantesu, Moostah, Helsinkih, Pragi, Dunaju, Ljubljani, Talinu in drugih lokacijah ter se tokrat zaokrožuje v Mariboru z umetniškimi nastopi:

Četrtek, 25. avgust 2011, Glavni trg 14 (pred KIT-om):
x-op večer elektronsko podprtih umetniških medijev

20.00
Electropera /postprodukcije: Operabil Premestitev
Irena Tomažin: glas
Marko Košnik: rokovanje s prostorsko umeščenimi podobami v živo
Operabil Premestitev je instrumentalna inačica predstavitve prostorsko umeščenih sekvenc, ki jih je Marko Košnik v KIBLI postavil v interaktivni obliki z Ditopio Zaslon jeseni 2009. Okroglo dva tisoč fotografij, zajetih po korakih v prostorih KIBLE in okolice, predstavlja portret prostora, dejavnosti delavcev in sodelavcev in socialnega utripa v prostorih Narodnega doma in bližnje okolice. Znotraj interaktivne instalacije so pred dvema letoma preko video sledilnega sistema s podobami rokovali obiskovalci sami. Tokrat bo material interpretiral Košnik z vmesnikom, ki mu omogoča interakcijo z improvizirano pevsko udeležbo Irene Tomažin. Ustvarjalca sta zasnovala konceptualno improvizacijo v skladu s topografskimi in znakovnimi kvalitetami zveznega materiala, s katero se predvsem opirata na telesni in prostorski spomin hoje po javnih prostorih. Inštitut Egon March tako nadaljuje tradicijo operabilov, izvedenih z glasbeniki in videoinstrumentalnimi improvizacijami, ki so tvorili jedro Electropere (2008–2011): Operabil Para Berlin (Nemčija), Operabil Para Istanbul (Turčija), Operabil Tomar (Portugalska), Operabil Hexpo (Estonija) in Operabil Helsinki (Finska).

21.00
Cameron Bobro, Peter Tomaž Dobrila in Ana Pečar:
Bizantinski kadilak, vokalno in elektronsko umetniško delo v nastajanju
Ali naj verjamemo, da obstaja neka prirojena, samoumevna umetniška vrednost v razlikah in slišnih sosledjih zvokov, ki se pojavljajo skupaj? Saj pravzaprav ne moremo vztrajati pri tem, da je večina tega, čemur pravimo 'glasba', kaj več kot specifično, kulturno pogojeno gledališče zvoka, mnogo bližje jeziku kot vizualnim umetnostim; kar pomeni, da glasba ponavadi „govori o nečem“, „nekaj“ pomeni „nekaj več“. Kaj se zgodi, če torej vzamemo resno to govoričenje v glasbi, ideje kot so „čutiti“ in „duša“, in druge, in če želimo dati tem idejam obliko v materialih in modalitetah glasbe same, več kot samo to, da uporabimo nek specifičen jezik in podajamo te ideje tako, da samo govorimo o njih? Prva stvar, ki jo moramo narediti, je, da iztrgamo zvoke iz ustaljenih okov ritma in intonacije. Večina se nas najbrž zaveda, čeprav o tem nismo nikoli razmišljali na ta način, da je v zahodnem svetu najmogočnejši simbol „izraznosti“ v glasbi blues. In katere so elementarne materialne lastnosti blues glasbe? Kaj drugega kot raztrgani ritmi in t.i. 'blue' toni, mikrotonalni zvoki, ki niso razbiti v 12-tonsko mrežo enakomernega tempa. In kaj se zgodi, če z lestvice oklestimo veliko več materiala, v iskanju „nečesa več“ in naslanjanju na „nekaj manj“? Prav na to se nanaša Bizantinski kadilak.

Marko Košnik deluje kot polimedijski umetnik od zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja. Sklada elektro akustično glasbo, gradi sinestetične inštrumente za rokovanje z digitalnim videom v živo, režira in producira performanse, od solističnih do skupinskih, gradi poetske platforme, ki jih razširja s socialnimi in tehnološkimi ovoji, vse do interaktivnih okolij, najraje programiranih na svojo roko. Je avtor umetniških konceptov za lastne in skupinske potrebe in pisec številnih esejev, objavljanih in predstavljanih doma in širom po svetu. V samohodnem raziskovalnem in produkcijskem Inštitutu Egon March je od leta 1986 uspel združiti in preplesti delo in stvaritve preko tridesetih mednarodnih umetnikov, raziskovalcev in mislecev.

Irena Tomažin je vsestransko priznana umetnica, pevka, plesalka, igralka, performerka. Njena zadnja predstava je Splet Okoliščin skupaj s plesalko Josephine Evrard, med odmevnejšimi pa sta bili predstavi Spozaba Kaprice in Kot Kaplja Dežja V Usta Molka ter glasbeni projekt iT za glas in diktafone. Sodelovala je v gledališko-plesnih projektih v Evropi, na Japonskem …

Cameron Bobro se je rodil v Kaliforniji, ZDA. Živi v Mariboru. Študiral je klasično petje (basso profondo), med drugim je bil prejemnik štipendije 'Pilsbury prize scholarship' za klasično petje. Nastopal je v številnih državah, od Amerike do Portugalske, in na Kitajskem, trenutno pa izvaja in dela solo projekt originalnih kompozicij, vključujoč petje v živo in akustične instrumente z mikrotonalno elektronsko glasbo (Bizantinski kadilak), v sodelovanju s Petrom Tomažem Dobrilo; je tudi skladatelj in izvajalec v „Hallersteinu“ ter se prav tako posveča tekočemu zvočnemu projektu „Prašum“ z Lukom Deklevo. Izvajal je tudi interaktivne zvočne in glasbene spremljave za „BBM“, multimedijske umetnike iz Berlina (Maribor, Wolfsburg, Berlin), “Digitalna Komuna” performansi (Maribor, Ljubljana, Beograd) in druge projekte. Sodeluje pri organizaciji letnega festivala nove glasbe (Da)(Ne)s (2007–2011), avgusta in septembra v Mariboru.

Peter Tomaž Dobrila je inženir elektrotehnike in računalništva ter glasbenik, ki se osredotoča na kreativno rabo novih tehnologij. Leta 1996 je vzpostavil Multimedijski center KiberSRCeLab – KIBLA (MMC KIBLA) v Mariboru. Do leta 2004 je vodil center in društvo KIBLA, nato pa postal mentor in svetovalec, specializiran za mednarodne projekte, ki temeljijo na povezovanju kulture in umetnosti, izobraževanja in znanosti s sodobnimi IKT, najbolj na področju Evrope, pa tudi z drugimi državami, predvsem v Aziji.

Ana Pečar je video umetnica in raziskovalka novih pristopov v polju intermedijske umetnosti. Študirala je na Corcoran School of Art in diplomirala na Pedagoški akademiji v Mariboru. V njenem delovnem območju so video umetnost, intermedijski plesni performansi in avdiovizualne instalacije v dialogu s specifičnimi prostori. Vse desetletje je aktivna tudi kot organizatorica javnih dogodkov in pedagoginja. Njeno ustvarjanje stoji na temeljih goste in čvrste dediščine ter plasteh neresnične resničnosti. V montaži zvoka in slike sledi ritmu, pulzu časa. (www.anapecar.com)