 
  
  
  
   
	
	
	
	
	 
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  | 
 
	Nestanovitna resničnost  Nestanovitna resničnost 19. 10.–12. 11. 2023* Galerija Novo, Laginjina 7, Pula
  Z veseljem napovedujemo odprtje gostujoče skupinske razstave z naslovom Nestanovitna resničnost,  ki je nastala v naši produkciji in bo gostovala v Puli od 19. 10. 2023  do 12. 11. 2023. Odprtje razstave bo del otvoritve novega prostora za  umetnost, Galerije Novo, ki se bo začela v četrtek, 19. 10. 2023, ob 20. uri in jo organizirajo Društvo Metamedij ter partnerska društva Atanor, Faro11 in Labin Art Express XXI. 
  *Razstava je zaradi velikega zanimanja podaljšana do 26. 11. 2023.
  Na  skupinski razstavi bodo na ogled umetniška dela Nataše Berk, Alice  Daeun Kim, Tadeja Droljca, name:, Nike Erjavec, Toni Soprano Meneglejte  in Valerie Wolf Gang.  Kurator razstave je Peter Tomaž Dobrila.  Organizacija poteka v sestavnem delu mednarodne programske izmenjave in  partnerstva med društvoma Metamedij in KID KIBLA.
  Intermedijska  umetnost se vse bolj postavlja kot interdiciplinarna ali tudi  transdisciplinarna, saj ne vključuje samo medijev, ampak preči razna  področja umetnosti in se povezuje tudi medsektorsko, v definicije, kot  so umetnost in znanost, umetnost in tehnologija, umetnost in  gospodarstvo itd., medtem ko lahko razumemo sintagmo 'umetnost in  družba' kot preveč klasično, tradicionalno, zastarelo in splošno. Toda  prav v zadnje omenjenem duetu s prepletanjem singularnega in pluralnega,  uporabo konkretnega in abstraktnega, poudarjanjem partikularnega kot  splošnega, so presečišča znanj in vedenj, izkušenj in dognanj, teorij in  praks, empirij in apriorizmov, ki bodisi zvezno in metodološko bodisi  preskakujoče in naključno sestavljajo naš svet v skladu s prapočelom,  kaosom. 
  Kaos (grško: χᾰ́ος) je edninska večpomenka in lahko  pomeni prvotno stanje obstoja, prostor, zrak, prepad, brezno, neskončno  temo, torej je naše (pra)počelo, ki upošteva elemente okolja in  lastnosti vesolja. Kot osrednji protagonisti – vsaj tako si mislimo –  tega brezplačnega potovanja na vesoljski ladji Zemlja po Vesolju oziroma  Vsevesolju se soočamo z njim in z njimi, z več, z multiVesolji. Celo o  dimenzijah vesoljnih širin in dolžinah zvezdnih cest in njihovih  oddaljenosti od našega planeta in osončja nekaj vemo in si ne zatiskamo  oči in ušes ne drugih čutil in čutov, ko se spoprijemamo s sabo, bitjem  in bivanjem v okolju in navezavah nanj, obstojem in potovanji navznoter  in navzven.
  Vsa bitja smo interaktivna in živimo v vzajemnosti  naših sedanjosti. Spomini so ogledala preteklosti, vizije so žarometi  prihodnosti. Procesualnost, postopnost, prostorsko-časovni kontinuum  gradijo lok, v katerem ima vse svoj smisel. Energija se skozi sončne  žarke iz fotonov pretvarja v življenje. S fiziko in kemijo, svetlobo in  dotikom, mislijo in dejanjem. Ko generalno razpade v elementarno, ki se  nato skozi sublimacijske procese sintetizira v realno in postane  resnično(st), se zgodi transformacija metafizičnega v fizično in v  nadaljevanju v fizikalno in eterično: postane prisotno, občutno,  zaznavno. Umetnost se v (galerijskem) prostoru vzpostavi kot artefakt, v  katerem drugem kot dekoracija in v katerem tretjem kot odvečnost.
  Identifikacija  tehnološko osnovanih del na skupen kazalnik ni nujna, saj jih lahko  dojemamo kot postaje nekakšne celostne umetnine. Nagovarjajo in se  pogovarjajo. Odpirajo in puščajo. Sinhronizirano s sabo in simultano z  nami. Simulirajo resničnost. Vstopajo v naš prostor oziroma nam vračajo,  kar (z)morejo, ko mi prodremo vanje. Sprožajo identitetna in vrednostna  vprašanja, secirajo tehnološko podlago in koncept, teoretska izhodišča  in praktično izvedbo, pričakujejo (nekaj) in dobijo (kaj),  relativizirajo in absolutizirajo, tematizirajo in kritizirajo,  pripovedujejo in sprašujejo, šepetajo in kričijo, so na voljo, vendar  dejansko ne, so popolnoma samosvoja in brutalna znotraj algoritmov in  programov, so nedolžna in prijazna okolja našega dojemanja absoluta in  sprejemanja relativnega.
  Homo ludens, igrajoči se človek, je pač  središče in izhodišče, bistvo in bit vesoljske in vesoljne simulacije.  Lahko poskus ponazoritve sestoja, obstoja in razkroja preživi? Z  umetnostjo, estetiko in etiko – da. Z zavestjo in zavedanjem. Z mislijo  in dejanjem. Z vstopom v umetnino, sprehodom po njej, tavanjem in  spoznavanjem, spočetjem in razodetjem smo v personificiranem, intimnem  odnosu, ki ga doživimo kot umetniško kodificirano izkušnjo in  svojevrsten odgovor na naše vpletanje. Ambientalna, avdio-vizualna  izkušnja, okoljna in okolijska kopel je hkrati savna in masaža, fit-ness in loch-ness  našega osebnega 'dotika' in širših, prostorskih in družbenih refleksij,  ki vzpostavljajo naš odnos do umetnosti, predmetov, strojev,  materialov, procesov v ekvidistančen krog naših življenj, ki se  mimogrede pojavijo na razstavi in obstanejo v sestavi umetniški del kot  avtonomni izraz njihove avtorizirane samoniklosti.
  Peter Tomaž Dobrila
 Foto: Gea Rajić 
 Foto: Gea Rajić 
  | 
	Dejavnosti 
 
  
 
  
 
  
 
  
 
  
 
  
 
  
 
  
 
  
 
  
 
 Festivali 
 
  
 
  
 
  
 
  
 
 Projekti, koprodukcije in mednarodna sodelovanja 
 
  
 
  
 
 Naročilo obvestil 
 Poiščite nas na socialnih omrežjih:Nagrada e-odličnost 2008 
  |