English




























Mundus vadit retro

KIBLA PORTAL, Valvasorjeva 40, Maribor
14. 11. 2014–31. 1. 2015
Odprto od torka do sobote od 16. do 20. ure.

Več o razstavi in dostop do galerije na:
mvr.kibla.org


MUNDUS VADIT RETRO odpira, remapira in rekontekstualizira spomin ter zgodovino, na katerih utemeljujemo sedanjost in prihodnost. Skozi izbor premišljeno angažiranih in pogosto subverzivnih umetniških del v širokem razponu medijev se potaplja v kulturno-politični konglomerat sodobnosti in preteklosti. Osredotoča se na nenehno raziskovanje identitete, na perpetuum mobile političnih in kulturnih sprememb, v Evropi, zlasti Srednji, Vzhodni in Jugovzodni – regijah, ki jih druži skupna zgodovina, živahen dialog z zahodnimi družbami in vedno bolj tudi soočanje s fenomeni sodobnih migracij. Umetniška dela med reprezentacijo in raziskovanjem ter med invencijo in repeticijo iščejo pot med individualnimi, kolektivnimi in socialnimi napetostmi, ki tlijo okoli nas.

Ko govorimo o preteklosti, je tako, kot bi govorili o rezervoarju spomina. Ko govorimo o ljudeh ne govorimo samo o spominu kot informaciji, temveč o živem spominu, o vsakodnevnem védenju, kaj in kako, o kodi vsakodnevnega življenja, o spominu, ki je zapisan v naša telesa. Selektivni kulturni spomin je kodiran v objekte kulturne zgodovine. Neselektivni spomin je utelešen v živih bitjih, v človeku, živem muzeju informacij in mimobežnih vtisov, na način, kot ga je začutila brazilska umetnica Lygia Clark. Preteklost je kodirana v naših telesih in se nenehno spreminja, hkrati pa se tudi po smrti naš spomin prenaša naprej; na genetskem nivoju, s sprejemanjem nematerialne in materialne kulturne dediščine in z nezavednim ponotranjanjem kolektivega spomina.

Z obiski linškega muzeja Mauthausen v Avstriji, enega prvih modelov nacističnih koncentracijskih taborišč (1938 – 1945), ter spomenikov in razdejanih vasi kot posledico vojne v Bosni in Hercegovini (1992 – 1995), se soočamo s koncepti vojne in sovraštva, ki nas spomnijo na misli Thomasa Hobbesa, ko opisuje naravno stanje človeštva, v katerem se ljudje raje brezobzirno grebejo za lastne interese, kot pa da bi skrbeli za skupno dobrobit. Rena Rädle in Vladan Jeremić jasno pokažeta, da zablode, ki jih navado povežemo z nacistično Nemčijo, še zdaleč niso za nami – v njunem dokumentarnem filmu analizirata bivanjsko situacijo rimskih Romov, ki bivajo v kontejnerskih getih pod strogim nadzorom varnostnih služb. Predvsem s stališča nekdanjih državljanov Jugoslavije, ki smo bili (ne)posredno vpleteni v vojno, se soočamo z vidiki polpretekle zgodovine; čutimo potrebo po razumevanju okrutne zveri, ki vsakih 50 let kolektivno izbruhne v Evropi. Katarina Šević in Tehnica Schweiz v delu Stummer Dienner izpostavljata (malo)meščanski strah pred spremembami, licemerstvo in kratkovidnost, ki blokirajo glas razuma in ustvarjajo pogubno pasivnost. Umetnice Lana Čmajčanin, Adela Jusić in Andreja Dugandžić na različne, a v svoji brutalni neposrednosti komplementarne, načine detektirajo mačizem in globoko zakoreninjen patriarhalni sistem vrednot, ki sta že stoletja del balkanske (in seveda širše) identitete in tesno povezana z izbruhi nacionalizma. Islandska fotografinja María Elínardóttir se pozicije ženske v sodobni družbi loteva preko priročnika za žene iz 50ih let 20. stoletja, ki odzvanja mnoge racionalno prerasle, a še vedno tiho prisotne predstave o odnosu moški-ženska. Jasna naracija zaznamuje skupino Visualizing Palestine, ki iz kompleksne dokumentacije povezane z Palestinsko-Izraelskim konfliktom ustvarja razumljive in informativne grafike. Bolj zastrta je vizualna pripoved bolgarskega ilustratorja Borisa Pramatarova, ki s svojimi nadrealističnimi podobami gradi zgodbo o živalskem, skritem in grozljivem polu človeške narave.

Kulturno-politični konglomerat sodobne Evrope je v svoji heterogenosti in kompleksnosti pogosto težko razumljiv. Ta kompleksnost, pogosto celo nekompatibilnost, se je najjasneje pokazala ob vnovičnem »sešitju« Evrope po padcu socializmov. V tem kontekstu je zanimivo delo Marcela Mališa, ki je opazil veliko podobnost mejami nekdanje Avstro-Ogrske in območji, kjer so poslovalnice Erste Bank. Politična in družbena usmerjenost držav bivšega socializma, ki so ga definirale ideologije heglovske in marksistične filozofije, vodi k precej drugačnemu pojmovanju družbe, solidarnosti in revščine v primerjavi s politično korporativno, kapitalistično usmerjeno zahodno družbo. Pospešeno sprejemanje zahodnih modelov je pripeljalo do novih napetosti in razslojevanj, hkrati pa do skoraj načrtnega odrinjanja socialistilne preteklosti. Maja Hodošček s skupaj s skupino dijakov raziskuje dediščino Gibanja neuvršečnih in reflektira možno sodobno »tretjo politiko«, skozi sam proces pa prikazuje težavnost uskajevanja individualnih glasov s poglavitnim interesom skupine. Nadnacionalno konotacijo nosi tudi gesta v performasu Ance Benere in Arnolda Estefana, ki razpleteta nacionalne zastave in jih pretvorita v surovino, ki omogoči nov začetek. Eszter Szabó v svojih animiranih slikah odseva vso banalnost sodobnosti, hkrati pa sooča tranzicijo in vplive iz Zahoda z vražami in navadami, ki so še vedno del madžarske družbe. Martina Grlić in Dino Zrnec skozi pretanjene slikarske postopke raziskujeta in prikazujeta danes skoraj povsem pozabljeni proletariat. Skoraj povsem nasproten jima je Jure Cvitan, ki v značilni potezi medijskega slikarstva pristno odslikava ekscesno sodobnost. Siniša Ilić in Bojan Đorđev se skozi instalacijo in performans osredotočata na podobe ter prizore branja – nespektakularen trenutek, v katerem se rojeva pomen in kjer se svet nenehno poustvarja. Mednarodna umetniška skupina Chto delat? se v Mejnem mjuziklu kulturnih razlik med Norveško in Rusijo loteva na humoren, ekscentričen način, ki pa ne zakrije prepada med Vzhodom in Zahodom. Sorodno ekscentričen je budimpeški slikar drMarias, ki v svojstveni maniri združuje ikone socializma, klasične umetnosti in digitalne sodobnosti.

V srcu Vzhodne Evrope, bogate z mešanico germanskih, slovanskih, madžarskih in romskih kultur in tradicij, pod diktatom hitro spreminjajočih se ideologij, v nizu ekonomskih vzponov in padcev ter naravnih in političnih katastrof, v nenehnem toku ljudi različnih korenin – se za današnjimi prebivalci Evrope vije stoletje posvečeno iskanju svoje identitete. O identiteti v trenutku »tukaj in zdaj« se takole sprašuje Tina Gverović: »Ali se lahko z življenjskim slogom, ki je v nas zasidran skozi vzgojo, osvobodimo svoje dediščine in prispemo do točke, ko nismo več odvisni od kulturno-specifičnih kategorij/skupin, v katere smo bili rojeni?«

Ob avtorjih, ki so izrazito obrnjeni navzven, se skozi razstavo vije linija poetik, ki so bolj individualne, vendar jasno odsevajo miljeje nastanka. Libuše Jarcovjáková skozi osebno konotirano dokumentarno fotografsko pripoved govori o praškem gej klubu, v katerem je sredi »trdega komunizma« živela marginalna, a živahna, skupnost. Fotografijo Tadeja Vindiša zaznamuje eskapizem v smislu globoko človeške potrebe po iskanju novih poti in svetov. Humoren obrat želje po osvajanju novih svetov zasledimo v senčni projekciji Maxa Sudhuesa, ki iz figurice opice pritrjene na stiroporno kroglico ustvarja vtis jeznega primata, ki vlada svetu. Tanja Lažetič v instalaciji dveh videov spretno in z značilno subtilno duhovitostjo ujame kontraste med sodobnimi migranti v nepretrganem krogu migracij. Mariusz Waras v svojih risbah in grafitih reflektira urbano prenasičenost in mestno ujetost. Prav nasprotno tendenco kažejo avtorji, ki se obračajo k naravi, preteklosti in vedno bolj obskurnim mitom. Ana Pečar se potaplja v pozabljene mitologije in korenine naših prednikov ter skozje išče možnosti za ustvarjanje boljše kolektivne prihodnosti. Soroden arhetipski, šamanski impulz nosi tudi slikarstvo Marka Jakšeta, Mitje Ficka in Matije Bobičića, ter kipi Gáborja Fülöpa, ki prikazujejo tujstvo skozi kulturnozgodovinski filter mitologij in znanstvene fantastike.

Recesija in gospodarska politika, ki sta velik del Evrope potisnila v stanje večnih dolgov in globoko zamajala naše zaupanje v uveljavljene politične elite, predstavljata plodna tla za razmah skrajno desničarskih tendenc, hkrati pa sta tudi bistveno povečali socialno neenakost. V trdem kontrastu z odbleski minulih časov se položaja sodobnega izkoriščanega in neplačanega delavca loteva Nika Autor v dokumentarnem filmu V deželi medvedov. Magda Tóthová v sodelovanju z mladino iz Šlezije preizprašuje prihodnost, ki jo imajo opuščene industrijske pokrajine in njihovi prebivalci. Soroden ton »težkega ozračja« zaznamuje delo Stojana Kneževiča, skoraj monokromno sliko, ki subtilno odslikava predmestno realnost. Mykola Ridnyi skozi jukstapozicijo ukrajinskih vstaj v zimi 2013-14, Janukovičevih rezidenc in tekstov o evropskem srednjem veku vzpostavlja pretresljivo paralelo med vzhodnoevropskim neoliberalizmom in fevdalno ureditvijo. Bogdan Girbovan v fotografski seriji Uniforme in Liturgična oblačila raziskuje hierarhije v cerkvi in policiji, dveh strogo urejenih institucijah z velikimi socialnimi razlikami med svojimi člani.

Umetnost je bila vedno skladišče časa, ki bi ga lahko enačili s fizičnim spominom, z biološkim in kulturnim, z individualnim in s kolektivnim. Lahko bi rekli, da je fizični spomin v odnosu do sebe akcija umetniške ekspresije. Je prenos celostne zaznave časa in okolja, v katerem bivamo, v medij – pa naj gre za sliko, kip, fotografijo, video, performans ali instalacijo. Področje umetnosti se pogosto zdi kot ena zadnjih trdnjav svobodnega izražanja, ustvarjanja in protestiranja.

Aleksandra Kostič in Žiga Dobnikar

Sodelujoči umetniki:
Tina Gverović (HR), Siniša Ilić (RS), Bojan Đorđev (RS), Eszter Szabó (HU), Tehnica Schweiz (HU), Katarina Šević (RS/HU), Maja Hodošček (SI), Adela Jušić (BiH), Andreja Dugandžić (BiH), Lana Čmajčanin (BiH), Boris Pramatarov (BG), Marcel Mališ (SK), Ana Pečar (SI), Bogdan Girbovan (RO), Anca Benera (RO), Arnold Estefan (RO), Visualizing Palestine (LB), Jure Cvitan (SI), Rena Rädle (RS/DE), Vladan Jeremić (RS/DE), Tanja Lažetić (SI), Stojan Knežević (SI), Mariusz Waras (PL), Mykola Ridnyi (UKR), Nika Autor (SI), Marko Jakše (SI), Mitja Ficko (SI), Tadej Vindiš (SI), Matija Bobičić (SI), Gábor Fülöp (HU), Libuše Jarcovjáková (CZ), Max Sudhues (DE), Martina Grlić (HR), Magda Tothova (SK), Chto Delat (RU), María Elínardóttir (IS), Dino Zrnec (HR), drMáriás (HU)

 


http://mvr.kibla.org

Video

Dejavnosti


KIBLA PORTAL

KiBela
  - arhiv
  - tehnični podatki
  - sodelovanja

artKIT

Neformalno izobraževanje

Spremljevalni program

Sodelovanja in gostovanja

KIBAR

Za:misel

TOX

folio

Festivali


KIBLIX

MED

Festival ljubezni 2008-2012

Dnevi radovednosti 1997-2011

Ciklus (DA)(NE)S

Projekti, koprodukcije in mednarodna sodelovanja


Aktualni projekti

Zaključeni projekti

Naročilo obvestil





Poiščite nas na socialnih omrežjih:







Nagrada e-odličnost 2008
















































MULTIMEDIJSKI CENTER KIBLA / Ulica kneza Koclja 9, 2000 Maribor, Slovenija, Evropa
telefon: 059 076 371 ali 059 076 372 / e-pošta: kibla@kibla.org