English




























DAN OKI: Generatio Aequivoca



Umetnost vedno znova poraja vprašanja o pobudah, ki posameznega ustvarjalca vodijo do procesov in rezultatov, ki jih imenujemo umetniška dela, ter o nalogah, ki naj bi jih umetnik kot pomemben element sleherne družbe opravljal. V današnjem heterogenem času paralelnih svetov je nemogoče najti enovit odgovor na to kompleksno vprašanje. Ne glede na relativnost vloge in položaja umetnika v sodobni družbi, sleherni ustvarjalec v svojem avtorskem delu ne more zaobiti lastnega življenja. Neposredne izkušnje ali imaginarne pobude se zrcalijo kot najpomembnejše vplivno polje, ki ga avtor predela na podlagi lastnih etičnih in svetovnonazorskih perspektiv, najsi bodo širše družbene ali povsem intimne narave. V vsaki fikciji ali družbenem komentarju je delček stvarnosti njegovega avtorja, v vsaki domišljiji so reference na pretekla izkustva, vsake sanje predstavljajo svojstveno različico stvarnosti. Umetniško produkcijo Dana Okija je tako najpreprosteje, najučinkoviteje in edino smiselno dojemati skozi tok njegovega življenja, ki lahko ponudi najpopolnejše odgovore na vsakršna vprašanja glede pozicioniranja in interpretiranja njegove široko razprte in eksperimentu predane avtorske izraznosti.

V primeru Dana Okija se je potrebno preseliti v njegovo zgodnejše otroštvo, ko je v dar dobil super 8 mm filmsko kamero. Takrat se je začela neizmerna obsesija snemanja različnih, četudi najdrobnejših in na videz povsem trivialnih situacij lastnega okoliša: sprva je svojo okolico zgolj dokumentiral, kasneje pa je pod vplivom bogate tradicije eksperimentalnega filma prešel v raziskovanje kompleksnejše zastavljenih narativov in formalnih učinkov filmskega jezika. Mladosti in ljubiteljskemu pristopu navkljub so zgodnji filmi odražali specifično poetiko in neizmerno predanost temu mediju, ki ga je dojemal skozi eruditsko spremljanje filmske produkcije. Ob študiju politologije in novinarstva na fakulteti v Zagrebu je Oki poskušal formalizirati svojo neizmerno ljubezen do ustvarjanja in vstopiti na likovno ali filmsko akademijo, vendar je bil vselej neuspešen. Tako je zaobšel klasično umetniško izobrazbo, ki mladega ustvarjalca usmerja na uhojeno pot tehničnega poznavanja risanja in slikanja, osnov likovne teorije in širšega vpogleda v zgodovino tokov sodobne umetnosti. Njegova izraznost je tudi zaradi tega ostala skrajno specifična: kot umetnik je ostal zvest filmu kot načinu samo-izpovedovanja avtorskih aspiracij, podal se je v performans kot orodje neposrednega izražanja skozi objektnost lastnega telesa in uma kot osnovnega nosilca pomena, ter fotografijo za dokumentiranje teh akcij, ki so po navadi potekale brez najave in prisotnosti publike. Veliki preobrat se je zgodil leta 1991. Dan Oki je bil sprejet na umetniško akademijo De Vrije v Den Haagu (Nizozemska), medtem pa se je v njegovi domovini začela vojna in mračna dekada ideoloških napetosti. Oboje je neizmerno vplivalo na njegov nadaljnji osebnostni in avtorski razvoj. V novem okolju je dobil možnost poglobljenega eksperimenta v polju novih medijev, ki so odprli povsem nove svetove v polju gibljive slike kot osrednje točke njegovega ustvarjanja. Od trenutka odločnejšega vstopa v polje raznorodnih umetniških medijev, ki jih je začel medsebojno soočati in kombinirati, je njegova celostna izraznost pridobila povsem nove razsežnosti, nov zagon in nove poudarke, a brez opuščanja lastnega (filmsko navdahnjenega) izhodišča. Nizozemski kontekst in mednarodno delovanje sta ga kot umetnika vodila skozi številne življenjske in profesionalne izzive, vse do njegove nenadne vrnitve v domovino, kjer trenutno deluje kot pedagog na splitski umetniški akademiji in izrazito večmedijski umetnik. Dan Oki v svojem delu združuje principe mnogokrat na videz nezdružljivega: eksperimentalnega filma, računalniške baze podatkov, videa, računalniške animacije, fotografije, performansa, spletnih projektov in dolgometražnega igranega filma. Vsa ta orodja, medije in načine sooča v smeri konceptualnega dojemanja posameznega dela; najsi bo poudarek na formalnem raziskovanju ali narativu, je dokončni arbiter vselej gledalec.

Generatio Aequivoca (2008) se obrača na eno najpomembnejših tez razvojne teorije, po kateri »spontana generacija« predstavlja dokaz za kontinuirano evolucijo organskega življenja, da živa bitja niso statična, ampak v nenehnem razvoju, da so se živi organizmi razvili iz nežive materije. Tako zavrača teorije kreacionizma ter vero v obstoj božanskega, medtem ko na najvišjo točko postavlja mogočno naravo v vsej kompleksnosti. Generatio Aequivoca odraža svetovnonazorsko pozicijo Dana Okija, ki skozi svoja dela v pozitivnem duhu opeva naravo in slavi življenje. Tezo »spontane generacije« je izbral kot okvir poetične pripovedi o prihajajoči generaciji, ki bo v prihodnosti krojila usodo sveta na podlagi lastnih hotenj, izkušenj in vrednot, deloma posredovanih od predhodnikov. Statična video kompozicija prikazuje mnoštvo razigranih mladih kopalcev sredi sončnega poletnega dne na plaži v Splitu, kar v spomin (nehote) prikliče sliko 'Otroške igre' flamskega mojstra Pietra Breugla. Minimalna naracija statičnega kadra, posnetega iz velike daljave s pomočjo tele-objektiva, ki podobi dodaja dvodimenzionalno občutje, je avtorjev pripomoček pri pripovedovanju večznačne zgodbe o biološki danosti človeka, saj sleherna generacija predstavlja zgolj eno postajo v nenehnem biološkem razvoju. Oki na način senzibilnega opazovanja okolice razmišlja o minljivosti biološke substance, o novi energiji, ki nadomešča staro, o cvetenju in ovenevanju. Delo sodi v serijo del, ki so nastala po avtorjevi vrnitvi v domovino, kjer je začel beležiti majhne, a velike zgodbe iz svoje neposredne okolice. 'Generatio Aequivoca' predstavlja hologram fizičnega in mentalnega bivanja v podobi sodobnega mrtvaškega plesa ter podobo umetnikove percepcije krhkosti in veličastnosti življenja.

Kot kontrapunkt tej osrednji podobi celotne razstave stoji najnovejše delo Lost and Lost and Lost (2011), tri-kanalna video instalacija, ki je plod avtorjevega opazovanja te iste okolice v neprijaznem in mrtvem zimskem času, ko morska obala sameva. Izgubljeni pes s povodcem, a brez lastnika, ki panično skače v razburkano morje, predstavlja metaforo izginevanja, odhajanja in neko neizrečeno osebno tragedijo univerzalnih razsežnosti. Neopredeljiva statična zgodba globoko premišljuje o širši perspektivi lokalnega in globalnega, ki definirata ta odmaknjeni prostor daleč stran od centrov moči in skozi tiho melanholijo pričata o njegovi neizbrisljivi prisotnosti.

Formalno sorodno podobo nakazuje delo Body of Departure (Noah and Ceremonies on the Water) (1991), ki sovpada z avtorjevim odhodom iz domačega kraja in tiho slutnjo prihajajoče vojne. Serija petih statičnih video del prikazuje razburkano morje pod grozečim nebom v Zadru, v katerega so umeščeni geometrični liki, ki predstavljajo simbole tibetanskih telesnih čaker. Avtor skozi intimno prelomnico lastnega življenja, ko je začel prakticirati meditativne vaje, ob repetitivni tibetanski duhovni glasbi uprizarja svoje telo v odhajanju neznani prihodnosti naproti, kar izraža skozi popolno nevtralizacijo prostora in časa.

Video animaciji Kiss in Householder (1997) se nanašata na formalistične eksperimente, s katerimi se je Dan Oki ukvarjal konec 90. let na Nizozemskem. Pojmovanje gibljive slike se je razširilo na računalniško generirano in manipulirano lastno podobo, skozi katero je s svojstveno avto-poetiko raziskoval zakonitosti in možnosti vsakdanjih tehnoloških orodij v umetniškem kontekstu. Ob pomoči 3D skenerja se je podal v iskanje holograma, ki v podtonu preizprašuje etična in filozofska vprašanja današnjega časa.

V delu To Forget, To Remember and To Know (1998), v katerem je sodeloval z življenjsko sopotnico Sandro Sterle, je uporabil različne oblike izraza – performansa, videa in interaktivne instalacije – in iz njih skozi proces ustvaril enovito sliko stvarne situacije. Avtorja sta preživela polnih sedem dni v prostorih jezikovne šole, kjer sta se učila nizozemskega jezika, ter pozvala obiskovalce k participaciji. Publika je podnevi v mikrofon nizala besede, ki so se v realnem času izrisovale na videu ob podobah avtorjev, medtem ko se je ponoči na steklenih oknih na ulico projicirala slika spečih protagonistov. Dan Oki in Sandra Sterle sta skozi to delo raziskovala zakonitosti jezika z neposrednim pretvarjanjem besed v zvočno in vizualno obliko.

Neposredno participatorno je tudi delo My Last Super 8mm Film (2008), ki se nanaša na izvirno avtorjevo ljubezen do filma in pripovedovanja drobnih, a zato nič manj pomembnih intimnih zgodb. Interaktivna, računalniško generirana baza podatkov, ki v svojem arhivu vsebuje preko 100 kratkih filmov iz preteklih dvajsetih let avtorjevega življenja, gledalca vodi na poti voajerskega raziskovanja ob pomoči asociativnih ključev. Naslovi posameznih filmov pritičejo naslavljanju analognih ali digitalnih fajlov v osebnem arhivu. Z izbiranjem in gledanjem filmov se gledalec brez jasno podanega konteksta sprehaja po umetnikovem intimnem življenju in dojema naracijo skozi lastno interpretativno sito. Naslov dela je zastavljen pomenljivo samo-ironično, saj se Dan Oki formi kratkega 8 mm filma verjetno ne bo nikdar popolnoma odrekel.

Miha Colner


1. april 2011 – 19. april 2011

Otvoritev: 1. april 2011 ob 20. uri

KiBela / KIBLA Maribor

Vabljene in vabljeni! Vstopnine ni.


KiBela, prostor za umetnost, je odprta vsak delovnik od 9. do 22. ure, v soboto od 16. do 22. ure, v nedeljo je galerija zaprta.

MMC KIBLA se zahvaljuje za podporo EU-EACEA, program Kultura, Bruselj, Ministrstvu RS za kulturo, Mestni občini Maribor ter Uradu za mladino. Program KiBele je del evropskega projekta X-OP.

Fotografije (avtor Boštjan Lah)

























Dejavnosti


KIBLA PORTAL

KiBela
  - arhiv
  - tehnični podatki
  - sodelovanja

artKIT

Neformalno izobraževanje

Spremljevalni program

Sodelovanja in gostovanja

KIBAR

Za:misel

TOX

folio

Festivali


KIBLIX

MED

Festival ljubezni 2008-2012

Dnevi radovednosti 1997-2011

Ciklus (DA)(NE)S

Projekti, koprodukcije in mednarodna sodelovanja


Aktualni projekti

Zaključeni projekti

Naročilo obvestil





Poiščite nas na socialnih omrežjih:







Nagrada e-odličnost 2008
















































MULTIMEDIJSKI CENTER KIBLA / Ulica kneza Koclja 9, 2000 Maribor, Slovenija, Evropa
telefon: 059 076 371 ali 059 076 372 / e-pošta: kibla@kibla.org