Ars Electronica Linz 2010

Ali imamo rešitev v žepu?

Ars Electronica 2010
Festival for Art, Technology and Society
Linz, 2. – 11. September 2010

Repair – sind wir noch zu retten / REPAIR – ready to pull the lifeline

V press centru letošnjega festivala Ars Electronica 2010 razen akreditivov, gradiva, darilc in publikacij najdemo med knjigam tudi pregledno knjigo 30 let festivala Ars Electronica v Linzu. Ars Electronica 2010 z naslovom REPAIR je podnaslovljen kot festival umetnosti, tehnologije in družbe in sprašuje, ali lahko najdemo rešilno bilko in popravimo svet.

»There’s no time left for warnings. We’re in it up to our necks right now—in the climate crisis, Surveillance Society, the bankruptcy of the financial sector … We’ve passed the points of no return. The dramatic consequences are looming on the horizon today. And there’s no excuse for our lethargy since we already possess ideas, tools and techniques to initiate a change of course. We just have to take action! Roll up our sleeves and get to work on a job that can no longer be avoided. We have to mend our ways and get things moving in the right direction.«

REPAIR – ready to pull the lifeline

Sometimes the only way to repair is to restart

We have to change ourselves!

Repair – Rethink – Reinvent

Do it yourself – Repair it yourself!

Repair = Regeneration

Da ni več časa za opozorila; da smo do vratu v klimatskih spremembah, v nadzorovani družbi, v stečaju finančnega sveta… in da smo prešli točko vrnitve, pravijo v nagovoru programske usmeritve letošnjega festivala, ki se je s tradicionalnih lokacij preselil v hale in skladišča nekdanje tobačne tovarne, ki zaseda ogromen prostor ob Donavi (za razstave in festivalske dogodke je na voljo 80.000 m2!), malo naprej od Bruckner Haus, ki je s Klangwolke, oblakom zvoka, še vedno festivalska spremljevalka.

Več kot 200 razstav in postavitev je tematsko in programsko razvrščenih za orientacijo obiskovalcev in za oblikovanje lastne poti skozi dogodke, nastope, otvoritve in predstavitve, pa tudi za splet poti skozi objekte in prehode med njimi: Opening, Repair the Environment, Design for Repair, New Work Factory, Repair our Society, Overtures – ZeitRäume, Repair Yourself, Future Factory, Featured Artist, Electrical Walks, Prix Ars Electronica, Campus, Japanese Media Art Festival, Sound Space, Klangwolke, Lange Konzertnacht, Nightline, Ars Electronica Center, Scenes & Structures.

Dramatičnim posledicam, ki se že kažejo na obzorju, se moramo zoperstaviti, ker že imamo in premoremo ideje, orodja in tehnike, da spremenimo smer. Zavihati je treba rokave in se lotiti dela, ki se mu ne smemo več izogibati – spraviti moramo tok v pravo smer. Pionirji naše dobe niso avanturisti, da bi se kot nekoč podajali na dolge in neznane poti spoznavat neznano; danes imamo vizionarje in strokovnjake, kreativce in idealiste, ki se ukvarjajo z možnostmi za prihodnost. Letošnje vodilo festivala je imperativ Repair, slediti vizijam in rešitvam, ki so že tukaj.

Ars Elecronica je locirana v avstrijskem mestu Linz, ki se je z več kot 30 letno zgodovino festivala od leta 1979 vpisala kot mednarodna platforma za digitalno umetnost in medijsko kulturo, ki jo sestavljajo vsakoletni festival, nagrade Prix Ars Electronica, muzej prihodnosti AE Center in AE Futurelab, laboratorij inovacij:

Ars Electronica – Festival for Art, Technology and Society
Prix Ars Electronica – International Competition for CyberArts
Ars Electronica Center – Museum of the Future
Ars Electronica Futurelab – Laboratory for Future Innovations

Letošnja novost je bila vsekakor lokacija festivala in odkrivanje industrijske dediščine z novimi vsebinami kot je festivalsko dogajanje. Tobačna tovarna v sedanji podobi je bila zgrajena med leti 1930 in 1935 in z jekleno gradbeno konstrukcijo predstavlja industrijski objekt v modernističnem slogu. Zgodovina tobačne tovarne sicer sega nazaj v preteklost, v leto 1850, ko je avstrijska državna tobačna družba začela s proizvodnjo cigar in tobaka za žvečenje, in že leta 1855 je v tovarni delalo več kot tisoč delavcev, večinoma žensk. Nemški arhitekt Peter Behrens in Avstrijec Alexander Popp sta razširila tovarniški kompleks z industrijsko arhitekturo, ki kaže funkcionalno in estetsko odličnost. Mesto Linz je po prenehanju proizvodnje leta 2009 odkupilo celoten kompleks od Japan Tobacco International/Austria Tabak za približno 20 mio evrov; Univerza Johanesa Keplerja v Linzu pa je bila izbrana za izdelavo študije o nadaljnji uporabi kompleksa.

Obiskovalce festivala je okrog kompleksa vodila kopica napisov v smeri proti glavnemu vhodu skozi upravno stavbo do dvorane za prijavo – od tam pa pred izhodom na dvorišče tovarniškega kompleksa postavitve in razstavljena dela: dekonstruirani Ego (The Deconstruction of Ego, Tove Kjellmark, Norveška) je bil naslonjen z glavo ob tla in roka mu je odpadla, ves čas so ga popravljali; na steni slike mesta z zvočno podobo, stojnica radia FM4 in stojnice s hrano in pijačo na dvorišču, koš (za košarko), pritrjen visoko v zraku na fasadi stavbe (Never Ever, Benjamin Bergmann, Nemčija). Dvorišče zamejujeta večnadstropna zgradba 1 (Bau 1) in zgradba 2, vmes pa magazini in rampe, in glede na število nadstropij – kilometri poti med razstavnimi površinami. Prav bi prišlo katero od razstavljenih koles in objektov študentov šole za uporabno umetnost v Hamburgu Proben (Trials). Prostore so za festival opremili s PappLab »pohištvom« iz kartona: za razstavne površine, pisalne mize, fotelje in trosede, koše za smeti ali fantazijsko postavljene kocke.

Expanded Interface je postavitev in predstavitev študentov Faculty of Media v Darmstadtu in Inštituta za tehnologijo v Irskem Corku (Crawford School of Art and Design), v takoimenovanem AE Campus Exibition, kjer lahko lovimo ravnotežje zibajočem se krožniku, objemamo repliko drevesa, kar bi naj okrepilo naše zavedanje ekoloških problemov ali kuhamo s pomočjo receptov, dostopnih na touch screenu projekta umami. Oddelek Interface Cultures Univerze za umetnost in industrijski design Linz se poigrava z interaktivnimi mediji in vmesniškimi tehnologijami – od umetne neumnosti do enominutnega nakupovanja z nakupovalnim vozičkom in pridobljenimi bonusi (na razstavi Playful Interface Cultures).

V tretji etaži prve zgradbe je dvojno stebrišče več kot petdesetih kamnitih stebrov v dveh vrstah, ki v loku skrijejo izhod na drugi strani. Veličastno. Prazno. Pripravljeno za dolgo koncertno noč z glasbo Karlheinza Stockhausena, Arvo Pärta, Luigija Nona (Experiencing [Listening] Spaces, Hear the Architecture / Räume hören).

Na urniku festivala se vrstijo debate, predavanja, predstavitve, simpoziji, številne otvoritve posameznih tematskih sklopov, na OK Cyberarts 10 so na ogled nekateri nagrajenci. Z Zlato Niko za hibridno umetnost je nagrajen Stelarc za projekt uho na roki; kot voajeurji se postavimo pred projekcijo fasade hiše in s teleskopom si približamo dogajanje za posameznim oknom, poslikamo projekt toaster Thomasa Thwaitesa, inspiriranega s stavkom Douglasa Adamsa v Mostly Harmless / Pretežno neškodljiva, 1992 / iz trilogije v štirih knjigah v petih delih, zazremo se v odseve Zemlja islandskega umetnika Finnbogi Péturssona… – čestitamo vsem nagrajencem in Julianu Oliverju za nagrado v kategoriji hibridne umetnosti za Moža v sivem.

Med pogovorom z umetniki, ki delajo in ustvarjajo v Linzu, se sicer postavi vprašanje o koncentraciji sredstev, namenjenih festivalu in sodobni digitalni kiber umetnosti – vendar je neizpodbitno dejstvo, da AE daje pečat in globalno prepoznavnost mestu Linz. Zavedanje o obstoju industrijsko degradiranih mestnih okolij pa že leta dolgo na festivalu AE predstavljajo tudi posamični dogodki, ki so se odvijali na območju voestalpine oziroma v industrijskem predelu mesta Linz, ki ga med kanalom reke Donave zamejuje proti mestnemu predelu obvoznica, ki ga odreže od mestnega tkiva. Tobačna tovarna je za razliko od te kemično kovinsko predelovalne industrije postavljena v bivalno mestno okolje. Prav tako kot Ars Electronica Center v neposredni bližini mestne hiše in Lentos, muzej umetnosti na obrežju Donave, z umetniško zbirko iz obdobja 1900–2010, kjer so v času festivala razstavljali tudi sodobni avstrijski umetniki na Triennale Linz 1.0 (Contemporary Art in Austria), in OK Offenes Kulturhaus OÖ v središču mesta, vzporedno z glavno nakupovalno ulico, ki se je z leseno konstrukcijo na strehi povezala s sosednjimi zgradbami. Tako lahko približno v višini cerkvenih zvonikov pridemo do letnega kina, ki je na vrhnji etaži sosednje garažne hiše, opremljena s platnom, avditorijem s sedeži in z visečimi mrežami, razpetimi med strešnimi instalacijami – za gledanje filmov pod zvezdami, za Umetnost v parkirni hiši, za filmski program Triennale, za kavo in prigrizek (Zur Höhenlust).

V Linzu se v pekarnah dobi tudi linška torta, malo redkeje pa piškoti, ki jim pri nas rečemo linško (ali volovsko) oko. Za malico ali pozno zvečer se gre na jetrni sir (s špinačo, čebulo, sirom, ali brez dodatkov) s kraljevsko žemljo ali po naše s kajzerico (in pivom). In za ta doživetja ne zadošča biti na Twitterju, Facebooku ali Flickrju. To vedo tudi prijatelji in sodelavci Digitalne komune, zbrani pri projektu Transforming freedom, delujoči tudi v omrežju x-op, ki se na festivalu družijo z umetniki in hekerji iz kroga, zbranega na lokaciji ccc.de in digitalnih komun. Prijazno so nas povabili na Hacker Cocktail v bližini tobačne tovarne in tudi ponudili pomoč pri iskanju prenočišč in prehrane v času festivala po dostopnih cenah. Te pa v Linzu niso pretirane, zelenjavno porovo juho dobiš za 3 evre, prenočišče za 20 ali 30 evrov na noč, vlak od Gradca do Linza vozi manj kot tri ure, čeprav zaradi del na progi del poti pri Selzthalu prepotuješ tudi z avtobusom. Za obisk festivala in ostalih prizorišč pa priporočamo medijski akreditiv ali sodelovanje.

Tudi po koncu festivala v Linzu deluje večina prizorišč – razen festivalskih postavitev razstav, seveda. Na obrežju Donave se lahko vsak večer prepuščate predstavi muzeja prihodnosti, uprizorjeni na fasadi AE Centra, ali pa se skupaj z japonskimi obiskovalci zapodite med tehnološke igrače in opremo (ki vam spotoma preskenira očesno pupilo in zabeleži delovanje vaših očesnih mišic in možganov, ki vam narekujejo pot za ogled slike ali prikažejo zmožnost izpisati sporočilo na tipkovnico samo z usmerjanjem pogleda na določeno tipko oziroma črko; ali pa preskenira vaše telo v celoti in si lahko na zrcalu potem ogledate svoje okostje, ožilje ali notranje organe, vključno z utripajočo srčno mišico…) – future lab pač – prstni odtis pa pustite na senzorju, ki na podlagi zapisa generira nastanek mesta v Geo Cityju, kjer so stavbe razporejene glede na vaš odtis. Po zaključku AE festivala se začne Brucknerfest za glasbene sladokusce, Lentos in Offene Kulturhaus sta prostora sodobne umetniške ustvarjalnosti, edino sedež lanske evropske prestolnice kulture Linz še nima naslednika in vsebine, in njihova okna zrejo slepo na linški glavni trg z bolšjakom ob sobotah. Kakšno vsebino bo v prihodnje dobil kompleks tobačne tovarne, pa bomo preverili na festivalu AE 2011 septembra prihodnje leto.

Bo sedanje izredno stanje uspešno in bogato obrodilo? Smo pripravljeni na rešitve?

Ali bo kuhanje na sončno energijo nuja (že zdaj za nekatere dele sveta) ali zavestna odločitev?

Razstavljeno delo Chrisa Jordana Gyre – slika valov – je kolaž iz dveh in pol milijona koščkov plastike, ki so bili nabrani v Tihem oceanu.

Snežana Štabi