Novica

Dejanu Pestotniku v spomin
26.11.2021 11:00

Dejanu Pestotniku v spomin
(1972–2021)

V četrtek, 4. 11. 2021, se je ustavilo Dejanovo srce. Z njegovim nepreklicnim odhodom se zaključuje tudi neko obdobje, bogato, zlato obdobje, nabito s kreativnim delom na robovih možnega, neskončnih inspirativnih debat, čas svobodomiselnosti in izmikanja družbenim pravilom.

Opravil je eno najdaljših in najtežjih kulturnih transversal, pod eno znamko, KIBLA, za katero se je Dejan tako zelo boril; to je Dejanova neponovljiva transverzala umetnosti, kulture, tehnoloških inovacij, novih poklicev, novih izobraževanj, kreativnega oblikovanja, CGP-jev, estetike, sociale, zabave in ljudi.

Nemogoče je popisati 20-letno zgodbo tesnega sodelavca in prijatelja v en zapis. Večplastnost Dejanovega delovanja govori o tem, da kreativnost nima meja in ko odide tak človek, poniknejo veščine in znanje. Zazija luknja, praznina. Več ko človek zna in daje, večja je praznina. In Dejan je dajal in dajal …

Kot bliskavice se spominjam potovanj z Dejanom, od prvega v Rotterdam in Amsterdam daljnega 2000, nato Bruselj, Miami, Beograd, Cagliari, Sofia, Benetke, Rim in v Berlin h kuratorki Maji Škerbot … to je samo manjši del v seriji evropskih potovanj Kible, teh pač, ki sva jih doživela skupaj. Dejan je rad potoval, rad tudi peljal umetnike in sodelavce na ‘trip’. Kibla je v njegovem času kar kipela od možnosti v vse smeri. Z Dejanom je bilo vedno sila intenzivno, živo in do skrajnosti zabavno, od prve minute, ko smo se vsedli v vozilo do letališča in je od Dejana vel močni jutranji šus kolonjske Egoist, do konca, ko so nas izčrpane odložili doma.

V velikem mestu je bilo treba poskusiti vse z veliko žlico. Ta zlata špartanska žlica je postala klasičen Kiblin EU model. “Job must be done!” je vedno govoril Dejan, zato najprej sestanki in skozi obvezne naloge s partnerji, nato še razprave ob ‘after work’ pijači, nato ven, na obvezni ogled razstav, muzejev, performansov, na srečanja z ostalimi partnerji v mestu, na hitro malo v šoping po novi reklc, potem pa gurmanska večerja, magari kari klobasa na štandu v Berlinu in na koncu na kar se da odbiti žur na top mestni lokaciji.

Na sejmu Art Basel Miami 2009 je bilo sploh noro, v srcu prodaje umetniških del, galeristov in umetnikov je Dejan cvetel tako, da so se zanj umetniki in galeristi skorajda tepli. Svetovljan. Poln motivacijskih spičev, humorja, laskanja, norčevanja in dvorjenja umetnikom in umetnicam. Postavljal jih je na piedestal in jim dajal visoko vrednost. To je bilo bistveno, to je znal odlično.

Tudi doma. V Mariboru. KIBLA je živ organizem in Dejan je bil veliko srce tega organizma. Visok, pokončen, lep in vedno urejen, je pogosto v nebrzdanem smehu Kiblaše v haustoru objemal: “Sam sem ničla, skupaj smo vse!” Rad je imel individualnost, na videz popolne ljudi in ljudi z vsemi nepravilnostmi in odkloni. Iskreno rad je imel sodelavce in sodelavke, umetnice in umetnike, kulturne delavce, oblikovalce, fotografe, organizatorje, novinarje, kritike, tekstopisce, kuratorje, oglaševalce, bleščeče ali neurejene, predvsem pa kreativne ljudi, s katerimi je lahko v živo udejanjal svoje ideje na robu možnega. In neusmiljeno je grajal, kadar ni bilo zaznati dovolj strasti do početja ali ni prišlo do vrhunskih rezultatov: “Pa daj, stari-a, brezvezen-na si!”. Povezovalno vlogo je udejanjal tudi v različnih socialnih slojih, vertikalno, horizontalno in diagonalno, od politikov, odločevalcev, direktorjev, PR-ovcev do mater, očetov, otrok, gejev, klošarjev, invalidov, slepih, gluhih, malih, debelih, ljudi s posebnimi potrebami … vse je bilo zanj dragoceno ciljno občinstvo.

2000 je prišel v Kiblo pogledat razstavo kot občudovalec, sicer ekonomist: “Tu bi delal, v Kibli!“ In se je pridružil kot tržnik in strateg festivala Dnevi radovednosti pod vodstvom Maše Šega in kasneje Jane Zadravec, leta 2005 pa ga je prevzel sam. Kako postati, festival za srednješolce, ki so jim živi ljudje predstavili poklice, od montažerja do predsednika države. Podpiral je ideje vodij, jih znatno obogatil in okrepil s sponzorstvi in svežimi pogledi na dizajn in celostno pojavnostjo festivala.

Na začetku je bil njegov temelj proces pridobivanja financ za Kibline aktivnosti, osem let Simobila do nastopa recesije. To je v Sloveniji najtežje, čeprav je bilo zanj izvedljivo. Naštudirali smo evropske finančne mehanizme in se vrgli v okvire možnega, zaradi Dejana ozavestili PR, se dosti ukvarjali s celovitimi produkti in s celo goro CGPjev, od logotipa, spletne strani do tiskovin ... Od predstavitve na EPK Cork 2005, Sibiu 2007, Istanbula 2011 do Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Njegova je bila ideja turbin kot simbol za slovenska partnerska mesta na vzhodu Slovenije, kjer je situiran glavni del nacionalne energetike. “Ej, stara, če se 'nerazviti' Vzhod odklopi, si lahko zahodna Slovenija goni na pedala!” in sva se režala do solz. Skrbno je izoblikoval idejo dizajna z Urošem Lehnerjem (v logotip EPK 2012 sta oblekla celo letala Adria Airways), PR strategijo in najbolje razumel celostni produkt kulturnega turizma skupaj s Sonjo Sibilo Lebe z Ekonomsko-poslovne fakultete. Zanj je bil to totalni izziv.

2004 sva z Dejanom prevzela vodenje KID KIBLA iz rok Petra Tomaža Dobrile in Dejana Štamparja, prvih kreatorjev Kible. Takrat se je začela najina nora zgodba presežkov, neskončnih mitingov, brainstormingov in uspehov. On je deloval navzven, jaz navznoter. Idealen par. Takoj smo se lotili obnove Kible s Primožem Jezo in postavila sva arhitekturo spletne strani kibla.org, ki deluje še danes.

Dejan šel prvič s kufrom na 'evropski projekt' leta 2002, v Bruselj, na sestanek z vrhunskimi mački evropske multimedijske scene: “Pojma nisem imel, kaj bi tam delal. Peco (P.T.Dobrila) me je vrgel v vodo in sem plaval.” Kako dobro je Dejan zaplaval v tem, govorijo številni projekti, ki bi jih lahko nanizali za debelo ogrlico.

Zanimal ga je prenos tehnoloških znanj v kulturo. Kot vodja komunikacijsko informacijske točke KIT v mariborski mestni hiši je povezoval lokalno sceno z evropsko. Takrat je bil že močno vpleten v evropske projekte, prvi, usodni, je bil biznis projekt EMMA, Evropski multimedijski pospeševalnik z namenom, da vzpostavi vstop evropskim multimedijskim podjetjem na trg ZDA. V Silicon Valley, kamor je zaneslo tudi marsikaterega Kiblaša iz prve generacije. Tako se je pričelo dolgoletno sodelovanje s Phillipom Wackerjem iz Strassbourga, njegovim velikim vzornikom.

EMMI je sledil PATENT, ki je kreiral evropsko platformo storitev, namenjenih majhnim in srednje velikim podjetjem (SMEs), ki so delovale v IKT in multimediji. Tvorno je in strastno je sodeloval pri Europrix TOP Talent Award (TTA), tekmovanju za študente in mlade profesionalce, ustvarjalce inovativnih e-vsebin in za oblikovalce kakršnihkoli multimedijskih izdelkov in platform, kamor je vztrajno lansiral slovenske kreativce. Vrhunec teh udejstvovanj je bil CeBit v Hannovru, 2008, ko je bila KID KIBLA odlikovana s srebrnim pečatom odličnosti v multimediji. Ta nagrada se podeljuje podjetjem z odličnimi referencami na področju inovativnosti produktov in storitev ter odličnosti na področju trženja.

Zanimal ga je tudi prenos znanja naprej, mlajšim generacijam, številni paralelni projekti od YOUp@, E-games, Mobile Games do ALDA, Joconde in EQF. Slednji je resno zastavil popis profilov v poklicih s področja e-vsebin, predvsem v povezavi s kulturo. To je drugo temeljno področje, ki ga je razvijal skozi celotno kariero: poklici, ki jih opravljajo ljudje, s fokusom v prihodnost; takrat še neuveljavljeni poklici, kot so uredniki družbenih omrežij, profili računalničarjev, oblikovalci uporabniških izkušenj itd. Od tod ga je vodilo na področje kulturne dediščine in tehnologij, kjer je zaoral ledino z Margaretho Mazura iz Bruslja v številnih projektih (eCultValue, eCultSkills, Vetlicat). Knjiga eCultValue 2015, ki jo je naredil s Tadejem Vindišem, je še zdaj referenčna knjiga na področju digitalizacije kulturne dediščine.

Močno je podpiral vse mestne festivale, poleg Dnevov radovednosti, ki ga je iz Maribora razširil po slovenskih mestih, tudi Magdaleno, ki je bila namenjena vizualnim komunikacijam, in talentom, ki so organizirali in sodelovali (Nastja Mulej, Dragan Sakan, Srđan Trifunović …), festival IT@K z Alenom Breznikom, MED - Mednarodna elektronska destinacija s Pino Gabrijan in Štefanom Simončičem, Festival ljubezni s Simono Kopinšek, Izzven z Davidom Braunom, DA(NE)S s Cameronom Bobrom, MUS z Nino Jeza, KIBLIX z Petrom Tomažem Dobrilo, Miho Horvatom, Marcom Dusseillerjem in Moniko Pocrnjić… Bil je izrazito festivalski človek. Vedel je, kaj je treba narediti. Prevajal je tehnike PR iz poslovnega sveta v kulturni svet.

Svoje znanje je eksponencialno krepil in širil navzven v številne smeri: kulturni in inovacijski biznis, festivalske politike, kreativno sodelovanje z umetniki, kuratorji, dizajnerji, mestnimi, nacionalnimi in evropskimi institucijami… in interno sodelovanje pri knjigarni Za:misel z Martino Kositer in Mirjano Predojevič pa pri založbi TOX in reviji Folio s Snežano Štabi in pri administrativnem vodenju projektov z Lidijo Pačnik Awais ter številnimi drugimi.

Ni važno kateri projekt, iz vsakega se da narediti ‘toptoptop’. Užival je tudi v sodelovanju v obmejnih projektih, New Media Crossborder s partnerji ACT iz Čakovca, Varaždinskim underground klubom in Onejem iz Prosenjakovcev (2011–2013). Vsak projekt je jemal celovito, pa naj je bil velik, srednji ali manjši, enkratni umetniški projekt, kot so bili z umetnicami in umetniki Alenko Pirman, Mirjano Rukavina, Natašo Berk, Jasno Kozar, JAŠO, Petjo Montanez, Richardom Barnbrookom, Davidom Carsonom, Wojtekom Wawszczykom, Martinom Bricljem Barago, Matjažem Krivicem, Barbaro Novakovič in mnogimi drugimi. Razvijal je procese v skupinah, od ideje, vsebine in oblike do pozicioniranja v prostor in komuniciranja z različnimi javnostmi. Pogovarjanje, pojasnjevanje, tudi stokrat, če je bilo treba. Njemu je bilo najbolj jasno, da je za odlično idejo potreben tudi razvoj do končnega produkta. Da ni dovolj zgolj postaviti objekt ali dogodek na razstavišče/prizorišče, potreben je obsežen proces, da je v javnosti prepoznaven. Tako je Dejan skozi leta pisal in dopolnjeval enega izmed temeljnih dokumentov Kible: celoviti strateški komunikacijski načrt, ki tvorno prispeva k vsem evropskim, lokalnim in nacionalnim projektom, nazadnje pri projektu RUK.

Arhiv na kibla.org, ta neverjetni nabor projektov, sodelovanj, akcij itd. vzbuja misel: opravil je eno najdaljših in najtežjih kulturnih transversal, pod eno znamko, KIBLA, za katero se je Dejan tako zelo boril; to je Dejanova neponovljiva transverzala umetnosti, kulture, tehnoloških inovacij, novih poklicev, novih izobraževanj, kreativnega oblikovanja, CGP-jev, estetike, sociale, zabave in ljudi.

Prav prepričana sem, da Dejan že tvori lokalno skupnost in opravlja PR v nebesih, vicah ali peklu, kjerkoli že je. Morda se je reinkarniral v jelena … in že vidim logotip z rogovjem. Zdi se nemogoče, da se ne bi ponovno srečala.

“Super, da si prišla. Zdaj pa poglej to!” in mi z roko pokaže lepoto onostranstva.

(Aleksandra Kostič)

<- Nazaj na: MMC Kibla